Dnevni K

Nisem še pripravljen na vse peripetije, ki me čakajo. Nočem gledati nedejavnosti drugih, njihovij sladkih nasmehov in grenkih solz. Nočem biti tarča posmehov v gozdu povprečnežev.

Nekam bi šel. V kak oddaljen kraj. Samo jaz in moj Jaz. Samo Egon in njegov Ego.

Toda žal ni čas dopustov in praznikov je enkrat konec. Prehitro jih je konec. Prehitro je konec sanj nekoga drugega in prav tako mojih sanj. Zdaj mi spet ne preostane drugega kot da čakam boljše čase, ko bom obiral sladke češnje v sadovnjaku tvojih želja ... Kajti ta čas zagotovo pride. Tako gotovo, kot pride čas smrti, le nekoliko prej.

Danes sem sejal svoj nemir po zimski pokrajini. Sprehajal sem svojo slo po ledeni pokrajini časa. Sonce mi je bilo v oči in risalo vijolične kroge na modro nebo. Prišel sem do tistega drevesa, kjer sem te nekoč ljubil. Trava pod njim je bila prav tako zasnežena kot drugod. Pod njim niso rasle rože večne ljubezni. Pod njim sem stal le jaz. Sam, a ne osamljen. Utrujen, a pokončen. Iz ust se mi je vil bel dim.

Potem sem z rdečim šalom stopil čez prag temačne krčme. Odporen na poglede sem se okrepčal ne da bi spregovoril. Vročina je puhala s prisotnih vonj po tobaku in testosteronu. Edini otok svežine si bila za šankom in nisem mogel odmakniti oči in nosa s tvoje postave. Le vonj in mil pogled izpod čela te izdaja, kadar se obrneš v mojo smer. Zato ostanem, samo za to. Sploh mi ni do pijače. Mučim se s kavami in čaji a z vsakim požirkom srkam tebe.

Predstavljam si rob tvojih kavbojk, za katerim bela črta komaj opaznih hlačk omili prehod grobe modrine v toplino in mehkobo kože. Ne morem najti metafore zanjo, preveč je stvarna, otipljiva, topla je in diši. Nežen poteg s prstom po tej mejni črti in tvoje telo bi vzdrhtelo, spreletelo bi te čez vse telo.

Predstavljam si stik tvojih bradavic z volnenim puloverjem ko dihaš in se sprehajajo iz ene zanke v drugo ali ko zanihaš in pulover vzvalovi. Potem čutim njihov dotik sredi vdolbine mojih dlani medtem ko ovohavam tvoje lase ...

Potrpežljivo čakam preden zahtevam račun. Želim, da bi imela čas samo zame zato skrbno preverim, če se kdo skoraj odpravlja, ali bi kje še eno rundo. Ko plačujem te gledam globoko v oči. Oba naju spreletava. Na koncu sramežljivo povesiš pogled. S konci prstov se dotaknem tvoje dlani, ko vanjo stresam drobiž. Usta imaš odprta in videti je tvoje bele zobe.Tvoj hvala in moj pozdrav je vsa verbalna komunikacija, ki poteka med nama. S pogledom me pospremiš do vrat ...

In spet sem na mrazu toda tokrat bogat. Za nekaj cekinov sem si kupil sanje. Doma ne bom mislil več nate. Pokril se bom z najdebelejšo odejo, ker je mraz in zaspal bom še preden boš v pomivalni stroj porinila zadnjo košaro kavnih šalčk. Ne bom te spremljal na poti domov. To najbrž počne nekdo drug.

Zjutraj sem se zbudil s čudnim in prav nič prijetnim občutkom, da me pravzaprav nihče ne mara. Poskušal sem najti izvor svojega počutja in ugotovil, da nikoli nikjer nisem bil priljubljen ... ali vsaj ne za dalj časa. Najbrž so me starši na začetku imeli radi, morda me imajo še vedno, to je težko vedeti glede na ves protokol komunikacije, ki vedno bolj prikriva kot razkriva dejstva. Protokol skrbi zato, da sporočilo nikoli ne pride na cilj takšno, kot je mišljeno, če pa že, potem pride prepozno.

Tudi učitelji me niso marali, kaj šele sošolci. Teh me je bilo od nekdaj groza. V poznem najstniškem obdobju sem nekaj časa užival relativno popularnost predvsem zaradi svoje "drugačnosti". Priljubljen sem bil seveda pri nežnejšem spolu, kar mi je dalo določeno samozavest. Po nekaj konkretnih izkušnjah pa je tudi ta izpuhtela.

Danes je bilo jutro rezko in mrzlo, meglo je počasi prediralo sramežljivo prvonovembrsko sonce. Prvi november. Izogibati se pokopališč. Tam se danes bohoti zlagana komunikacija vseh, ki hočejo tistim drugim vsem pokazati, koliko so jim pomenili neki mrtvi, na katere sicer vse leto še pomislijo ne in ki so jim bili v času življenja le točka v mreži, s katero so tkali svoj zlagani svet v srebrno ogledalo sebi všečnih odsevov.

Prvi november in nedelja. Skoraj vse je zaprto razen nekaterih nakupovalnih centrov. Ne morem se znebiti slabega občutka. Rad bi govoril z nekom a ne vem s kom, rad bi si sposodil vsaj delček optimizma prejšnjega dne, ko sem na haloween zabavi Rito objemal za rito (ime ji je Margetrita, kako prikladno). Vse je bilo lepo, bil sem v centru pozornosti, občudovan ...

Ko je prišel trenutek T, me je Rita Margerita zavrnila. Rekla je, da se je odlično zabavala, ampak da drugih namenov nima. Dobro je vedela kako je z mano: svojo rito je še bolj pritiskala in drgnila, ko je čutila trdnost v mojih objemih čez njen trebušček. Ves čas je vedela ... Kot vedno v teh primerih sem bil ves razumevajoč v upanju, da si v zadnjem trenutku premisli. Res je lepa. Z opisom njene lepote bi povsem skazil tale moreče sivi zapis in bi vanj posijala svetloba. Ampak svetloba se zelo hitro spremeni v črno luknjo. Menda je tako s sonci, ki se večajo in večajo toliko časa, da se na koncu sesujejo sama vase in postanejo črna luknja. Točno tako je bilo z včerajšnjim večerom.

Današnji dan je bil bistveno bolj umirjen. Tako umirjen, da sem prišel do ideje o začetku pisanja bloga. Glede na občutke, ki me prežemajo, je bila izbira imena neproblematična. Imenoval ga bom preprosto Dnevni K.